Korak mapiranja( mapping) – ločevanje sence in svetlobe

Odlično. Naredili ste veliko, ogromno. Imate dober temelj. To je zlata vredno. Lahko ste ponosni. Zaplešite malo, pojejte kaj sladkega, objemite mamo in očeta, psa, mačko, babico.

No zdaj pa pride korak “mapiranja”( zemljevida). Tako je, prav ste slišali, potrebujete zemljevid s katerim boste narisali in s tem ločili svetlobo in senco katero opazite na svojem objektu ali subjektu. Preden pa začnemo bi rad poudaril, da je za ta del pomembno pozabiti nekoliko na premice, a ne povsem, in se osredotočiti na abstraktne oblike, ki jih lahko opazimo v našem objektu. Ko rečem abstraktno obliko mislim predvsem neke oblike, ki so poljubne. Lahko so tudi trikotniki, pravokotniki, večkotniki, vendar so tudi lahko oblike, ki so nam manj znane. Najboljše stvar je, da jih lahko sami poimenujete podobno kot takrat kadar ob lepem sončnem vremenu lahko vidite v kopastih oblakih različne oblike, živali ali strukture. Vendar preden se poglobimo v abstrakcijo vas moram opozoriti, da so tudi tukaj omejitve ampak zgolj v tem, da vse kar sem povedal kar se tiče proporcij tukaj tudi velja in je to nekako logično nadaljevanje prejšnjih korakov ter vam omogoča videti večje abstraktne ploskve obraza, ki sestavljajo značilnosti obraza. Naj vam povem primer. Ko rišemo oči ne želimo razmišljati o posameznih linijah, ki tvorijo oči še posebej ne podrobnosti kot so trepalnice vendar želimo videti najprej obliko očesnih jamic in njeno okolico. In to seveda ima svojo obliko. Jamice so različne kajti lobanja vsakega posameznika je različna. Dobro je narediti študijo lobanje to vsekakor priporočam in bom tudi o tem pisal. Oblika jamice lahko zavzame poljubno abstraktno obliko. Mogoče je lahko enostavno nek večkotnik, v nekih primerih, glede na svetlobo, ki ustvari neko senco je to lahko neka druga oblika. Na vas je, da jo najdete in tudi poimenujete. Pomembno pa je, da zdaj začnete iskati te oblike in jih gledati ter izmerite njihove dolžine in širine  poiščete najbolj oddaljeno točko najdete njihove kóte, ki sestavljajo to obliko. Tako lahko naredite za vsako značilnost na obrazu, torej za nos, usta in tudi ušesa. Pravzaprav ni omejitve. Lahko to znanje uporabite za iskanje ploskev, ki sestavljajo obraz. Zdaj ko ste orisali vse značilnosti obraza poiskali te abstraktne oblike jih premerili in so v pravilnih proporcih in poiskali oblike, ki ločijo svetlobo od sence se lahko osredotočite na glavne ploskve, ki sestavljajo obraz. Prva ploskev je ta, ki sestavlja čelo. Najbolj očitna je sprednja ploskev ob njej pa je na vsaki strani še stranska. Navidezna navpična linija, ki ločuje sprednjo ploskev od stranskih poteka tik ob koncu obrvi, ali za lažjo orientacijo, ob zunanjem kotičku oči. Zdaj lahko obraz razdelimo na tretjine. Prva tretjina obsega vrh lasišča do navidezne linije obrvi, druga tretjina poteka od obrvi do spodnje točke pod nosom in tretja od točke nosu do končne točke v ravnini brade. Ploskve, ki sestavljajo sprednji del obraza so  stranske ploskve, ki opisujejo ravnino kosti ličnic in sprednjo ploskev predela čeljusti ali tako imenovanega« gobčka«. Ja tudi imamo »gobček«.; predel kjer so naši zobje. Ta del je lahko različen. Nekateri imajo izrazito naprej nekateri imajo nekoliko pomaknjeno nazaj, odvisno je od čeljusti. Najbolje je, da na začetku poenostavimo oblike in se osredotočimo samo na večje ploskve, ki sestavljajo obraz nato te razdelimo na manjše oblike. Ko vzpostavimo vse ploskve obraz pogledamo kjer poteka senca in jo narahlo s pravilnimi linijami orišemo.

Te sence mehko šrafiramo in dobim tako imenovan dvodimenzionalni zemljevid( map). Zdaj smo pripravljeni na fazo modeliranja dvodimenzionalne oblike v tri dimenzionalno obliko z gradientom tona. Skrbno moramo slediti oblikam in ploskvam katere smo narisali in v umu potovati po namišljenih krivuljah, ki potekajo ali navpično ali horizontalno po narisani obliki glave. Dobra vaja pred začetkom tega dela je osenčenje krogle.