LIKOVNA ŠOLA RISANJA IN SLIKANJA

Veliko šol za risanje in slikanje nudi pristope k risanju, ki temeljijo na poznavanju perspektive torej razumevanju postavitve določenih objektov v prostor vendar osebno se mi zdi da le to začetniku otežuje razumevanje risanja. Jasno je, da pristop k risanju sestoji iz določenih analitičnih korakov ter pravil, ki so nujni za konstrukcijo risbe vendar je v osnovi risanje zelo intuitivno vizualiziranje dolžin navideznih premic in določevanje kotov.

Za risanje je torej nujno zgolj praktično učenje in ne potrebuje toliko teoretičnih razprav kot le tiste, ki so nujne za praktično izvedbo. Torej če boste kdaj deležni tečajev, ki bodo globoko filozofsko razpravljali o risanju in slikanju menim da zapravljate čas. Teoretično morate poznati v grobem štiri stvari: točka, premica ali konstrukcijska linija, kót premice in ideja ploskve ali oblike.

Premica ali konstrukcijska linija je rahla linija s katero zamejimo predmet ali subjekt katerega rišemo. Izraz, ki ga uporabljamo je Ovojnica. Z ovojnico omejimo predmet naše risbe in postopoma z ravnimi linijami in koti odstranjujemo večje dele in tako postopoma s pravilno postavitvijo linij in kotov »izrezujemo« znane oblike obraza.

Vsako konstrukcijsko linijo sestavljajo točke katere postavljamo po našem subjektu in to tako, da poznamo temeljne anatomske dele obraza. To ne pomeni, da moramo poznati celotno anatomijo obraza, čeprav škodilo vsekakor ne bi, je pa ključno da poznamo točke, ki opredeljujejo spremembo ravnine. Vzemimo primer roba obrvi, kotička ust, točko pod nosom in sredinsko točko brade. Vse to so naše referenčne točke, ki nam povedo nekaj o položaju ravnine obraza. To je ključnega pomena potem v nadaljnji fazi ko se lotimo senčenja. Razumevanje vpada svetlobe na posamezne ravnine, ki so ali obrnjene proti svetlobi ali pa stran od nje je ključno za razumevanje senčenja ter prikaza iluzije tri dimenzionalnosti. Lahko si predstavljamo če postopoma ravnino obračamo od svetlobe da bo na njej vedno manj svetlobe dokler ne bo na njej nič svetlobe oziroma zelo majhni del. Temu pravimo gradient svetlobe. Tako dobimo različne tone, torej najsvetlejše tone, ki so blizu svetlobe, torej ko je ravnina obrnjena proti svetlobi, in najtemnejše tone ko je ravnina obrnjena stran od svetlobe.

Poleg razumevanja intenzitete svetlobe na ravnini pa lahko uporabljamo oblike, ki nastajajo na obrazu zaradi vpada svetlobe, takšne ki zajemanje velike dele obraza ali nosu ali predel očesa ali pa očesnih jamic. Temu pravimo risanje po masah ali oblikah. Sence, ki nastajajo na obrazu lahko omejimo z linijami in dojamemo to obliko kot celoto. Torej na nek način kot da bi sestavljali sestavljanko, ki nam jo predoči sama svetlobe zaradi vpada na različne ravnine.