Slikanje tihožitja

Slikanje tihožitja zahteva znanje kompozicije, ki je poglavje zase. Študent raziskuje kompozicijo in se ukvarja z barvnimi notami, tonom in robovi s katerimi lahko izpostavi določene barvne oblike, jih zmehča, ali jih z močnim kontrastom izpostavi, naredi bolj vidne in s tem prenese gledalcu emocijo. Slikanja cvetja je posebej koristno, saj zahteva kontrolo slikanja robov, s katerimi zlahka predstavi nežnost in lepoto mehkih cvetnih listov. Ta način slikanja v praksi prenese tudi na slikanje portreta. Navsezadnje slikar ne slika cvetja, ali posameznih značilnosti, kot sta nos ali oko, temveč zgolj odnose barvnih not in tonov, oblike, katerim spreminja mehkobo in kontrast. S tem vabi gledalca, ga vodi po kompoziciji, in s pravimi svetlobnimi barvnimi vrednostmi potencira željeni emocijski efekt.

Študent se spozna z osnovami kompozicije, svoje znanje pa pili s postavljanjem izbranih rekvizitov v pravo atmosfero, katero spreminja z dodatkom željenega svetlobnega efekta. Ti elementi izbranih rekvizitov lahko opišejo neko zgodbo ali skrivno sporočilo kar je popolnoma odvisno od želje slikarja. Cilj je naslikati viden efekt, ki ga opazimo v naravi, v živi obliki in z vsem razponom svetlobe, ki jo lahko opazimo in tako prikažemo lepoto v neživih objektih, ki zdaj postajajo emocijsko obarvani in polni zgodb subjektivnih oblik.